POGOVORI
INTERVJU
PERFEKCIONIZEM
EVA KRANJEC
Eva Kranjec je zaposlena na Pedagoški fakulteti UM kot asistentka za razvojno in pedagoško psihologijo. V preteklih letih se je raziskovalno ukvarjala s perfekcionizmom in akademskim odlašanjem.
Zaključki moje raziskave so ob poznavanju tega področja bili precej smiselni in pričakovani. Rezultati moje raziskave so pokazali, da študenti z višje izraženimi neprilagojenimi oblikami perfekcionizma v večji meri odlašajo z akademskimi obveznostmi; predvsem tisti, ki dvomijo v lastne sposobnosti, ali bodo nalogo dobro opravili ali ne. V ozadju te povezave je najpogosteje strah pred neuspehom in možnost neodobravanja ter kritičnega ocenjevanja s strani drugih. Pojavi se psihološki distres, doživljanje anksioznosti ali depresivnosti, kar posameznika ovira in vodi k pasivnemu in izogibalnemu vedenju, torej odlašanju.
Zanimivi so bili tudi rezultati med odlašanjem in starševskimi pričakovanji kot obliki neprilagojenega perfekcionizma. Čeprav so bili interakcijski učinki majhni, se je pokazalo, da študenti z višjo stopnjo depresivne simptomatike pogosteje odlašajo z akademskim delom, sploh kadar ocenjujejo, da so pričakovanja staršev zanje nizka. Predpostavimo lahko, da slednje najverjetneje minimalizira njihov trud pri opravljanju obveznosti in doseganju dobrih rezultatov.
Ne bi tako zelo enoznačno rekla, da izkušnja akademskega odlašanja predstavlja slabo popotnico za nadaljnje življenje. Odlašanje je pojmovano kot pojav oziroma vedenje posameznika, ki namerno ali po nepotrebnem prelaga študijske/delovne obveznosti. V tem primeru se mi zdi bolj pomembno razumeti dejavnike, ki prispevajo k temu pojavu. Nekateri posamezniki so celo prepričani, da delo bolje opravijo pod časovnim pritiskom, torej tik pred rokom, kar lahko dviguje stopnjo njihove učinkovitosti.
Dejavniki akademskega odlašanja so različni, perfekcionizem je le eden od njih. Študenti pogosto odlašajo zaradi izgorelosti, strahu pred neuspehom, slabše razvitih samoregulacijskih spretnosti, nižje samoučinkovitosti in študijske neuspešnosti.
Menim, da se moramo otresti popolnosti in sprejeti napake, se na njih učiti. Če bi bili popolna bitja, bi bili dokaj naivna vrsta.
Večina dejavnikov je do neke mere zelo obvladljivih, torej jih lahko izboljšamo ali »natreniramo«. K temu lahko pristopimo na različne načine; z določanjem prioritet in realnih časovnih rokov, seznamom obveznosti, zastavljanjem ciljev, organizacijo časa in dnevno rutino. Zelo pomembno je tudi razumeti vzorce takšnega vedenja in iracionalne misli, ki vzdržujejo doživljanje anksioznosti, tesnobe med samim procesom. Prej ko naslovimo te ovire, prej se začne nižati stopnja strahu pred neuspehom, ki predstavlja jedro odlašanja in perfekcionizma.
Zanimivo in zelo dobro vprašanje! Tako bom odgovorila: »Jaz sem perfekcionist/-ka. Jaz imam visoke standarde – tako do sebe kot drugih.«, sta izjavi, s katerima se večina ljudi z veseljem samoidentificira. In to z dobrim razlogom – biti perfekcionist pomeni trdo delati in se nikoli ne ustaviti. Gre za lastnosti, ki jih priznavamo, želimo in mogoče tudi zahtevamo v naši, k dosežkom in uspehu usmerjeni družbi.
Verjamem, da si vsak od nas dobronamerno prizadeva za vsakdanji napredek in čim boljše rezultate, vendar pa se le redki zavedajo, da doseganje perfekcionizma predstavlja nikoli dokončano zgodbo. Gre za občutke vrtenja v krogu samoporaza ob poskusih doseganja brezhibnosti, nemogočih in nerealnih meril. Dimenzije perfekcionizma se kot značilnosti pri nas izražajo v manjši ali večji meri in so del naše strukture.
Seveda imam izkušnje, ko popolnoma »zablokiram«, ker menim, da moje delo še vedno ni dovolj dobro, popolno. Takrat pogosto začnem odlašati, ker se bojim, kaj bodo o mojem delu rekli pomembni drugi – mentorji, sodelavci, tudi moji študenti ali prijatelji, starši. Imam tudi izkušnje, ko sem do drugega ali družbe vzpostavljala nerealno visoka pričakovanja, zato ker sem menila, da njihov vložek mora biti približno enak mojemu ali še večji.
Ko se takšne stvari zgodijo, se poskušam ustaviti, izkušnjo sprejeti in – najpogosteje ob pomoči drugega – ponovno evalvirati situacijo, možne izide, prepoznati misli in trenutno naravnanost ter jo preoblikovati v bolj optimalno in nekako realno dosegljivo.
Zelo aktualno vprašanje. Več študij je pokazalo neposredne in posredne učinke uporabe spletnih socialnih omrežij na pojav akademskega odlašanja, tako da te povezave tukaj res ne gre zanemariti. Upala bi si trditi, da dodatni pritiski seveda so. Čeprav socialna omrežja predstavljajo vir sprostitve, komunikacije ali dodatnega izobraževanja, obenem predstavljajo tudi vir potrditve in socialne primerjave. Negativni učinki se izrazijo predvsem na duševnem zdravju, kar je še posebej problematično pri zgodnjih mladostnikih, ki se še komaj razvijajo na socialno-čustvenem in osebnostnem področju ter področju kritičnega mišljenja.
Hitro se lahko pojavijo nerealistična pričakovanja o tem, kaj naj bi v nekem trenutku imel, kako naj bi izgledal in kakšne rezultate naj bi dosegal. Slednje se lahko povezuje z višjo ravnjo doživete anksioznosti, depresivne simptomatike ali motenj hranjenja. Največji izziv je seveda narediti korak nazaj in poskušati razumeti razliko med realnostjo in obdelanimi fotografijami, videoposnetki. Vsi v nekem določenem trenutku trpijo ali se počutijo manj kot popolne. Izražanje v družbenih medijih je samo po sebi zelo pristransko, ker le malo ljudi želi objaviti svoje napake.
Po mojem mnenju je perfekcionizem privlačen, ker je mističen, torej skrivnosten in nedoumljiv. Želiš ga doseči, vendar ne moreš, saj ne obstaja. In kot si rekla – zdi se mi, da se ga nekateri ne morejo otresti, ker jim doseganje popolnosti predstavlja obliko superiornosti. Žal pri perfekcionizmu najpogosteje govorimo o dimenzijah prizadevanja za nedosegljive standarde, ki posameznika že sami po sebi pripravijo na zaznani neuspeh. Da ne bom preveč črnogleda; dobro je stremeti k realno visokim osebnim standardom in organiziranosti. Tudi naša družba ima v kontekstu zastavljanja pričakovanj pogosto dober namen, samo postavi lahko napačne cilje.
Menim, da se moramo otresti popolnosti in sprejeti napake, se na njih učiti. Če bi bili popolna bitja, bi bili dokaj naivna vrsta. Z napakami razvijamo empatijo in se učimo sočutja do sebe in drugih. Namesto doseganja lastne popolnosti si je bolj smiselno prizadevati za sodelovalnost. Ekipa je vedno močnejša od ene osebe, ki se trudi biti popolna.
