POGOVORI
INTERVJU Z
USTVARJALKO
GITICO JAKOPIN
Zdi se mi, da vsi neprestano iščemo koščke svobode, seveda vsak na svoj način. Jaz sem jo našla v pisanju, kjer me pritegne sprva sama svoboda ustvarjanja.
Ta občutek je v meni nedvomno prisoten že kar nekaj časa, pravzaprav od takrat, ko sem svoje misli in občutja zares začela spravljati na papir. V sebi čutim njeno strast do pisanja, do jezikov, do življenja, kljub temu da sem jo spoznavala le preko njenih del in pripovedi drugih. To, da je njen jaz preskočil generacijo in se zbudil v meni, neizmerno cenim in spoštujem, čeprav me mnogokrat razžalosti, da se najini poti nista nikdar prepletli. A ob njenih delih in svojem ustvarjanju je ta občutek, da nadaljujem njeno pot, vedno dovolj - spomni me, da živim, da pišem in obratno.
S Tajo sva si blizu že kar nekaj časa in med skupnim jadranjem v Grčijo sem ji pokazala nekaj svojih poskusov pesnenja, in tako sva prišli na idejo, da bi naredili skupen projekt in besede podprli še z njeno izjemno fotografijo. Mislim, da se je odločitev rodila iz vzajemne podpore in navdušenja nad ustvarjanjem druga druge in tako se je rodila zbirka. Združili sva kreativo s prijateljstvom.
Je bila najprej fotografija ali poezija? Ali sta ustvarjali vzporedno in v uredniški fazi projekta združili fotografije in pesmi?
Pravzaprav oboje. Sprva sva si rekli - počakajva do konca poletja, da se obema naberejo umetnine, nato pa sva najprej zbrali na kup vse pesmi in izbrali tiste, ki so se nama zdele primerne, potem pa sva prešli na fotografijo. Nekaj fotografij je bilo že iz Tajinega arhiva, nekaj sva jih naredili še kasneje glede na koncept knjige. Na koncu je sledil še najtežji del, in sicer urejanje - vsaki pesmi določiti fotografijo in jih urediti v smiselna poglavja, smiselno rdečo nit, ki se bo ujemala tako glede na besedila kot tudi vizualno umetnost.
Lahko pišem v rimah, prostem verzu, brez ločil, v več jezikih hkrati, besede lahko postavim, kamor hočem, skratka, odvisna sem le od sebe. Tudi pišem, kar čutim in tu je le resnica in nič laži, torej svobodo najdem tudi v tem, da še sama sebi ne morem lagati, četudi si tega včasih želim.
Zdi se mi, da sta pri meni že kar nekaj časa stalnica Tomaž Šalamun in Jacques Prévert, najdejo se tudi Charles Bukowski, Zvonko Karanović in Octavio Paz ter Ezra Pound. Trenutno berem Hemingwaya, ki me s svojim preprostim stilom pomirja in mi odpira pot v svet subtilne in kristalno čiste literature.
Ponavadi te dileme ni, pravzaprav takoj vem, v katerem jeziku bi izrazila in oblikovala trenutno občutje. Mislim, da pride naravno, saj se mi zdi, da vsak jezik na svoj način besedam doda ton, melodijo, občutek. Ko začnem pisati, se spustim v tistega, ki mi je v danem trenutku najbližje, ki se mi tisti hip pojavi v glavi.
Zdi se mi, da vsi neprestano iščemo koščke svobode, seveda vsak na svoj način. Jaz sem jo našla v pisanju, kjer me pritegne sprva sama svoboda ustvarjanja. Lahko pišem v rimah, prostem verzu, brez ločil, v več jezikih hkrati, besede lahko postavim, kamor hočem, skratka, odvisna sem le od sebe. Tudi pišem, kar čutim in tu je le resnica in nič laži, torej svobodo najdem tudi v tem, da še sama sebi ne morem lagati, četudi si tega včasih želim.
Največkrat pišem in napišem vse naenkrat, ko me zgrabi ideja oziroma misel, ki ne popusti, dokler je ne spravim v celoti na papir. Ponavadi nato še nekajkrat pregledam, za slovnične in stilske nepravilnosti, potem pustim. Redko se vrnem na starejše pesmi in jih preoblikujem, rahlo spremenim, ponavadi to storim takoj po napisanem. Mislim, da je delo končano, ko sem gotova, da sem povedala vse, kar sem želela povedati.
Poleg literature in pisanja me zanima tudi film, tako da se ukvarjam s tem, rada montiram krajše filme, pišem scenarije in se izobražujem na tem področju. Vedno bolj me začenja zanimati tudi prevajanje, tako da amatersko počnem tudi to, zaenkrat z lastno in tujo poezijo. Pravzaprav samo delo pisanja pri meni še ni strukturirano in konsistentno, ampak pišem le, ko čutim, da imam kaj za napisati. V prihodnosti bi rada pridobila več discipline in znanja za redno pisanje, za eksperimentiranje, in rada bi se tudi več posvetila prozi. Nedvomno pa mislim, da stik z literaturo ohranjam ves čas, premora in pavze nikoli ni, saj imam v torbi vedno knjigo ali dve.
Fotografije: Taja Košir Popovič
