POGOVORI
INTERVJU Z
USTVARJALKO
NINO MEDVED
“Tako sem v čim gostejši tišini, dnevni svetlobi, za veliko mizo, sama s seboj poskušala na plan privleči prave besede, s katerimi bi lahko nekaj povedala o stvareh, za katere se mi zdi, da ne najdejo priložnosti v javnem prostoru, da se o njih premalo pogovarjamo in navsezadnje – v ugibanju, da morda tudi drugi ljudje pogrešajo možnost o teh temah slišati kaj novega.”
Nepredvidljiv, nesramen, tak, da se ne pusti usmerjati željam nas, ki se trudimo naseljevati v njem, iskati svoje poti, ga osmišljevati in izboljševati, se v njem srečevati z drugimi prijetnimi ljudmi. Rad spodmakne človeku tla pod nogami, ta pa se potem čudi, kaj se mu je zgodilo?
Te misli tudi dobro povzemajo razvoj tem in sporočil v zbirki, ki se še posebej pozorno posveča prehodu mlade ženske v odraslost.
Kar nekaj pesmi iz zbirke je zdaj starih že nekaj let, prav tako koncept knjige in njen dramaturški razvoj, ki vodita bralca od soočanja mlade ženske z vstopom v nek nepoznan (družbeni, tuj, odrasli) svet vse do tega, da ga dodobra spozna, sprejme in najde svoje mesto v njem – ali še raje svojstven izhod iz njega.
Tudi teme, ki jih zbirka ubeseduje, kot so soočanje z lastno in končnostjo bližnjih, vprašanjem starševstva, odnosa do sebe v mladosti, do lastnega telesa, družbenih (na)silnic, iskanje smisla življenja in etičnih temeljev so teme, o katerih veliko premišljujem in niso bile »projektne« teme za zbirko.
Pa vendar je večina pesmi nastala v obdobju leta in pol, med januarjem 2019 in pomladjo 2020, ko so se moje izkušnje in dileme iz dvajsetih let zjasnile, da sem lahko zavzela distanco do njih, oziroma so dosegle absolutni vrh, s tem pa sem jim lahko dala obliko pesmi.
Tako sem v čim gostejši tišini, dnevni svetlobi, za veliko mizo, sama s seboj poskušala na plan privleči prave besede, s katerimi bi lahko nekaj povedala o stvareh, za katere se mi zdi, da ne najdejo priložnosti v javnem prostoru, da se o njih premalo pogovarjamo in navsezadnje – v ugibanju, da morda tudi drugi ljudje pogrešajo možnost o teh temah slišati kaj novega.
Ne samo, da je dan prekratek, premalo življenj imam na voljo, ki jih lahko odživim v polnosti. Zato se poskusim večkrat opomniti, katero je tisto življenje, ki bi mu rada dala največ pozornosti, in za katera bom zadovoljna, če bodo samo podtoni, spremljevalci, ki bodo obarvali različna, četudi samo krajša obdobja.
V resnici nisem načrtovala, da bi slam poeziji posvetila toliko dobre volje kot producentka ali ustvarjalka, spočetka me je zanimala predvsem kot literarni in družbeni fenomen, ki me je vznemirjal.
Ampak sem se znašla v točki, ko sem v Mariboru pogrešala aktivnejše druženje ob poeziji, po dolgem obdobju molčanja (ker kaj pa lahko mlad človek sploh reče potem, ko sta ga ekonomska in etična kriza iz 2008 dodobra oropali dostojanstva in pravice do kritike, jeze?) sem čutila potrebo po tem, da bi močneje spregovorila, tu pa so bili tudi drugi mladi ustvarjalci, ki so uživali v spoju ubesedovanja in nastopanja. In ko začutiš, da nisi sam, veliko lažje vztrajaš, tako pa se je naše gibanje spontano širilo, dalo nam je veliko novih prijateljstev, priložnosti, nas veliko naučilo o nas kot ustvarjalcih in ljudeh.
Res pa je tudi, da sem začutila, da so zdaj pred mano drugi izzivi. Zato sem nehala razvijati lastne slamovske nastope in vodenje društva Slam zverine predala ekipi, s katero smo v zadnjih letih soustvarjali projekte, da lahko z dobro podlago zdaj še toliko bolj prosto uresničujejo svoje vizije. Presenečenje je bilo veliko in nekaj časa smo potrebovali, da smo se prilagodili prehodu.
Zdaj jim stojim ob strani, kadar me potrebujejo, in se posvečam razvoju Dveh lun, povsem novega zavoda za poetizacijo sveta, ki bo – upam – zrasel v prostor, ki bo podpiral in povezoval umetnike, še posebej ženske ustvarjalke, bo vzpodbujal nastanek novih umetniških del, s ciljnimi projekti širil čudenje, domišljijo, pogum videti stvari iz različnih zornih kotov med ustvarjalce in občinstvo, bralce, obiskovalce. Zelo sem srečno vznemirjena in se veselim dela, ki je pred mano, da bosta tudi Dve luni lahko polno zaživeli.
Ne samo, da je dan prekratek, premalo življenj imam na voljo, ki jih lahko odživim v polnosti. Zato se poskusim večkrat opomniti, katero je tisto življenje, ki bi mu rada dala največ pozornosti, in za katera bom zadovoljna, če bodo samo podtoni, spremljevalci, ki bodo obarvali različna, četudi samo krajša obdobja.
Da mi je v veselje ustvarjati izkušnje, dogodke in delavnice, v sklopu katerih lahko drugi doživijo poezijo in umetnost, mi je postalo jasno že na gimnaziji, ko sem lahko prevzela vodenje nekaterih srečanj literarne delavnice, ki sem jo obiskovala, moderiranje in ustvarjanje prireditev, gledaliških predstav in tako naprej.
To še ni bilo pravo mentorstvo, je pa ponujalo vstop drugim v igranje in stik s poezijo, kar je pravzaprav ključno. Zdaj lahko dodam tudi kak nasvet iz prakse, bralni predlog, ponudim bolj tehtno in poglobljeno povratno informacijo na pisanje drugih, postopoma vse bolje navdušujem za branje in raziskovanje različnih avtorjev, poetik.
Točno tako kot si zapisala. Skozi odzive mladih pesnic in pisateljev veliko izvem o lastnem bralskem okusu, notranjih orodjih, s katerimi se poskušam pretipati skozi literarna dela, življenjskih nazorih, veščinah in osebnih potezah.
Ker v resnici ne gre za podajanje znanja, zelo previdna sem pri tem, kdaj pričnem predavati o določenih delih literarne teorije, jeziku ali zgodovine in zmeraj vprašam, ali si sploh želijo slišati kaj več o tem. Če mi dajo soglasje, potem poskušam predati tudi znanje v tej obliki, sicer pa se predvsem ukvarjamo s tem, da drug drugemu omogočamo vstop v literaturo, ki je še ne poznamo, ali da vstopamo vanjo na nove načine. Kadar delujemo tako, je vsak posameznik svoj učitelj, saj lahko sam išče ugotovitve, znanja, za katera je v tistem trenutku odprt in se zato usidrajo toliko globlje. Bolj kot sete znanja in podatkov gradimo zmožnost vstopa v umetniška dela, ustvarjanja lastnega mnenja o njih in tudi ustvarjanja, oblikovanja idej, čustev, podob, ki se nam porajajo.
Sicer so drugi ljudje že kdaj pokomentirali, da zelo hitro preklopim med eno in drugo nalogo, vendar se mi zdi, da moram vložiti vse več priprav in energije, da se iz vsakdanjega ali delovnega načina delovanja, ki je najpogosteje analitično, razumsko, hitro, številčno prestavim v ustvarjalni način, razmišljam sintetično, uporabljam domišljijo in čustva, se umirim in razmišljam globoko ter predvsem plastovito. Ne poskušam takoj najti rezultata svojega notranjega dela, pač pa se postopoma tipam do nečesa, kar se mi zdi dragoceno.
Zato se odklopim od vsega in vseh še posebej takrat, ko močno hrepenim po ustvarjanju ali kadar potrebujem počitek, da se lahko s polnimi močmi sploh začnem odpirati ustvarjanju. Zdelana, zafrustrirana, sita vseh mogočih dražljajev težko ustvarim kaj vznemirljivega, ker prehitro težim k zaključku izdelka, to pa nikoli ni dober način za umetnost ali doseganje kvalitete.
Zato je bivanje v drsečem svetu lažje, ko ugotoviš, v katere prostore in h katerim ljudem, doživetjem, vrednotam se moraš v rednih intervalih zateči, da se spet povežeš z domom – v sebi.
V zadnjih desetih letih sem aktivno iskala okolja, ljudi, elemente, ki v meni vzbujajo občutke domačnosti ali miru, ki ga lahko prinaša samo nekaj, čemur rečemo dom. Tako v geografskem smislu kot političnem, etičnem, jezikovnem, družbenem, intimnem.
Tako so tu nekatera okolja, ki so mi domača zaradi moje osebne zgodovine, to je gozd, to je Maribor, ali zaradi prijetnih spominov na življenje, ki sem ga živela denimo v Franciji, po drugi strani pa je lahko to že galerija, v kateri najdem stik z umetnikom, ki me iskreno vznemirja, dnevna svetloba, to so ljudje, ki mi veliko pomenijo in niso prav nič privezani k tlom, kot si ponavadi predstavljamo, da mora biti dom.
Zato je bivanje v drsečem svetu lažje, ko ugotoviš, v katere prostore in h katerim ljudem, doživetjem, vrednotam se moraš v rednih intervalih zateči, da se spet povežeš z domom – v sebi.
